Tokio. Dekle obišče tetoverja in mu pove, da si želi tatu mesta. Brez ljudi. Tetover v tatu (ki je, btw, ogromen) skrije mačko (ker to ni človek). Na naslednjem terminu mačke v tatuju ni več. Nato se pojavi na drugem mestu. Pa spet na drugem.
To je samo ena (prva) izmed mnogih zgodb, ki se skrivajo v tej knjigi. Kaj je vsem skupno? Mačka. V vseh se pojavi mačka. Kot objekt in subjekt.
Sama bi knjigo dala v žanr magičnega realizma. Zakaj? Ker je preprosto magična.
Zgodbe so žalostne, resnične, magične, neverjetne, takšne, da se te dotaknejo, nekatere pa mogoče kar odbežijo mimo tebe. Tokio je predstavljen kot živahno, preveč živahno mesto, mesto pogube, žalosti za nekatere in mesto napredka, prihodnosti, veselja za druge.
Na prvi pogled zgodbe (razen, seveda, mačke) nimajo nič skupnega. V vsaki se pojavijo novi ljudje, ki imajo svoje življenje. Vendar kmalu opaziš, da se zgodbe povezujejo. Tako ali drugače. Glavni lik iz ene zgodbe je antagonist v drugi ali lik iz ozadja v tretji. Avtor prav tako uporablja kar nekaj japonskih izrazov, ki jih ne prevede (verjetno, ker se jih niti ne da lepo prevesti), vendar to nikakor ni moteče za zgodbo ampak zgodbi, po mojem, doda tujost, ki pa ni slaba ampak daje pridih čarobnosti.
Res ne želim izdati preveč, saj sem se sama v zgodbo odpravila ne vedoč nič, razen naslova. Ja, knjigo sem kupila zaradi naslova (in naslovnice). Sem velika ljubiteljica mačk, zato me je v to, da sem knjigi podarila pet zvezdic prepričala zgodba dečka v stripu. Če vas zanima o čem govorim, si boste knjigo morali prebrati. Ne bo vam žal.
